Observatorij Prešernove proslave
Za Prešernovo proslavo je bilo potrebnih osem mesecev priprav, sodeč po izjavi gospe Ferk. Vso to delo, in priznam, ideja je bila super, pa je romalo v polom, zaradi gmote tehničnih napak. Sem bil prav razočaran, ko je bilo projeciranje Prešernove rojstne hiše žalostna žrtev tako imenovanega “lagga” ali “slikovnega zaostanka”, bodisi zaradi računalniških napak ali napak v projektorju samem, možno pa je tudi, da si resolucije niso bile najbolj kolegijalne.
Opozicijsko mojim pričakovanjem, da bo gospod Rihtar, naš računalniški mojster, poslikal celotno zadevo, v končni fazi ne morem privoščiti pogledov na proslavo. Vse skupaj sem opazoval od strani, tako da še – hvalabogu – nisem imel pogleda na natanko vse, tokrat koreografske napake.
Nisem maral občutno premalega projekcijskega prostora – bolj srečen bi bil, in ne dvomim da tudi drugi, če bi preprosto odstranili platno in projecirali direkt na zavese ter raje zagrnili okna ali zamaknili proslavo pozneje v noč, da bi bilo manj svetlobnih lapsusov. No, no, bomo že kako. Scenarij je bil izvrsten, ne bi pa izpostavljal piskov zvočnik-mikrofonskih izvorov.
Valentinovo
Sem imel plan poslati grozilno pismo kakemu bližnjemu “sovražniku”, pa se mi je zdelo škoda rok, da bi tipkal kaj tako neuporabnega. To me opominja na včerajšnji sestavek na 24ur.com, kjer so izvzemali raziskavo o idiotizmu današnje romance – namesto, da bi poslali odišavljeno, ročno in lepo napisano pismo z seksi podpisom svoji ljubezni, v treh sekundah odtipkamo SMS “Rtm, punči”. Dolgočasno, a ni?
Kje je vtikanje pisem ljubezni v torbe sošolk? Moderni časi, pravijo. Kaj pa vem, zaenkrat me ne zanima, ko pa bo, pa grem kar po tej srednjeveški metodi. Mobiteli so skrajno škodljivi, se piše v medijih. P. V.
Filed under: Poezija, Skriptorij , Poezija, prešeren, proslava, valentinovo
