Pisarija: Srebrno pero [01]

Kot pero, ki zdavnaj tega vzklilo,
kot srebro, ki po bregu se razlilo,
biseri in bisernice,
krasotci in krasotice,
napram temi bitko bode bilo.

Zdajci je pero pobrano,
tujo vás mirno nam pusti zažgano,
in bog ne daj, da zlo, še večje zlo,
pride kdaj na plano.

In glej sedaj,
ker nam smrtnikom prikazal se je raj,
glej sedaj, drugega, rešitelja,
glej sedaj, da srebro bo nam zavpilo:

“Rešeni bodite, smrtniki in smrtnice,
zlata niste vredni, ni srebra,
a vašega življenja se vendarle
niti zapraviti ne da!”

{ * }

Na robu stare, neutrjene poti je stal nizkorasel možicelj. Naslonjen na bukvino palico, dolgo do njegovega vratu, je kimal v neznano, obraz pa je imel zasenčen v temnih sencah na nebu zbirajočih se oblakov. Ti so zatrli še najslabše pramene sončeve svetlobe, poganjati pa jih je bil moral orkanski veter, sodeč po gibanju.

Ob cesti je rasla visoka, posušena trava, ki je pahljala nad cesto. Skozi njene izredno tanke liste je prosevala svetloba ešofiriranih oblačij. Na vse strani je bilo videti le neskončna, najverjetneje pšenična polja. Zdaj je zagrmelo, trata pa je v gromkem zvoku onemelo utišala svoj šum. Vladati je začela tišina pred neurjem. Nekajkrat je zablisnilo od žarke luči neba, toda kaj drugega se ni dogajalo. Možicelj je sedaj dvignil sključeno pojavo - sploh več ni bil kaj nizek, temveč mišičasta, visoka senca.

Na njegov nos je padla solzna kapljica jokajočih oblakov. Nakazala je nastajajočo ploho. Brž, je z izjemno kretnjo mož nase poveznil kapuco, da je na daljavo izgledal še toliko bolj nedostopno. Grom.

Trava je sedaj divje zašumela, veter je zgrabil njene šope, jih divje premetaval in moževa hrastova palica je odfrčala na travnike. Klecnil je na kolena in tiho zaklel. Vse je kazalo na to, da se ne nadeja premakniti. Brez besed je na kolenih nadaljeval svojo čakanje.
Sedaj se je splošnemu neurnemu bičanju gromov, bliskov in vetra pridružil še drug zvok. Odzvanjajoč, močan, hiter. Bil je to namreč peket.
Po cesti so tedajci pridirjali sedmeri jezdeci, bliskoviti, zakajti komajda se jih je starec zavedel, že so na plano potegnili meče, zarezali napram zraku, nato pa jih skupaj usmerili proti starcu.
Tam je nastala krvava mlaka, peket pa je kmalu utihnil…

Se nadaljuje…

Pisarija: Spis o pomladi

Pomlad. A ni prelepa beseda? Zlog PO te spominja na začetne črke POletja. Zunaj ptički cvetejo in rožice žvrgolijo. Amorjeve puščice švigajo čez zrak, njihovo perje pa se zoperstavljajo toplim, veselim vetrovom, ki nosijo cvetni prah in povzročajo alergije - oh, tole ni najbolj prijetno, bi rekel, pa vendar… najlepša je čista resnica, mar ne?

Prav smilijo se mi, tile naši mački. Vsak dan jih piči ena - enkrat v glavo, enkrat v noge, enkrat v trebuh. Pa ne, da bi se kaj razlikovalo kam jo piči, vedno se obnašé enako. Tulijo, cvilijo, renčijo in javkajo, ko jim glavo skorajda razbije kaka budilka in njihova ušesa razbobni psovka.
“Mačke preklete”, si rečem, ko niti okno ne zaustavi tega nadnaravnega, nadležnega zvoka. Da bi me žival le razumela - tuli dalje, dokler resda, ne smukne med grmovje, ko začneš besno udarjati po oknih, po možnosti eno za drugo streš.
Res zanimivo je tudi to, da prav nobeden ne obleži zaradi mnogih ran, ki jih povzročijo puščice. Pričakoval bi, da bo vsako bitje kojci izkrvavelo, ako ga prebode strelica, nato pa se le-ta stre na pol in pusti ost v ubogem teleščku. Ah, no, te puščice so verjetno le tolažba za vse nesrečne zaljubljence. Mogoče sploh ne obstajajo…

Govorili smo o tem kako rože žvrgolijo - ha, tale je pa dobra. Žvrgolijo, da! Bojda se med njih tankimi, prepletenimi olistenimi vejami skriva ptica sinica in poje v visokem, dih parajočem tonu.
Ali pa pojejo same? Ne, ne. Le njihova rumena, rdeča, vijolična in bela lepota te dosti prevzame, ko se sprehodiš po travniku, oprezaš po hišnem skalnjaku, na katerega je mama posadila preveč dragocenih ur svojega časa.
Pojejo ne, to lahko zagotavljam, ker nimajo ust. Pa tudi plešejo ne - le kako, ko pa nimajo nog?
Pogostoma se resda čudiš, ko vidiš slično cvetlico na nekem mestu, medtem ko je bila včeraj na povsem drugem.
Slišal sem o takih rastlinah, ki imajo usta - in te pojedo. A ne o takih, ki bi lahko brcale! Ko pa ugledaš tole sliko, več ne veš čemu je verjeti. Klovnom ali splošnemu razumu? Stavim na drugo.

Vrnimo se k ne-klovnom. Torej, ljudem. Verjetno je tipično žensko mnenje, da smo moški klovni. Zrnec je nedavno izjavil: “Ženske se delajo norca iz nas, mi pa iz sebe.” Živa resnica. Da v družbi dosežeš maksimun popularnosti, se bo povprečni idiot povzpel na trepalnice, da se bo puhla deklca’ nasmejala njegovemu nesmiselnemu skeču. No, mogoče tukaj nismo krivi mi, ampak ženske. Seveda, one se s tem ne bi nikakor strinjale. Pa vendar, njihov glas šteje?
Samo zafrkancija. Živa resnica je, da smo prasci, klovni in idioti. Mar ne?

Ah, sedaj optimistično nafilan z nesmiselnimi odstavki, bom dokončal tale spis. Amen in kamen.

Fran Saleški Finžgar: Pod svobodnim soncem

Fran Saleški Finžgar je bil slovenski duhovnik, pisatelj in dramatik. Leta 1871 se je rodil v kraju Doslovče, leta 1962 pa umrl. Za seboj je pustil pomembne sledi slovenske književnosti, svoje daljše in krajše pripovedi o življenju ljudi na naših tleh, prav tako pa ga poznamo tudi kot pisca ljudskih iger. Njegova dela so bila namenjena tako mladi kot starejši populaciji. V osnovni šoli Radovljice je bil odličnjak, kasneje pa je šel v Ljubljansko gimnazijo. Le-to je maturiral z odliko. Po gimnaziji se je usposobil kot duhovnik in služboval v mnogih krajih, pri tem pa pisal svoja prozna dela.

OBNOVA

Povest govori o selitvah starih Slovenov (znanih tudi kot Slovanov) na Balkan, pa tudi o bojih z veličastnim, Bizantinskim cesarstvom. Dogaja se ob Donavi, kjer Sloveni pasejo svoje črede in v Bizancu, glavnemu mestu mogočnega cesarstva. To je bilo 6. stoletja, našega štetja - torej, od petstotega leta naprej.

Glavni junak Iztok, sin starose Svaruna, je spoznal, da Sloveni, čeprav urni in močni, niso tako uspešni bojevniki, če jih primerjamo proti težko oboroženim Bizantinskim vojskam. Tako se je z potujočim starcem pevcem odpravil v prestolnico kraljestva, Bizanc. Tam se je nadejal priučiti njihovih vojaških veščin. Toda ko je v cirkusu zmagal v streljanju z lokom, je bil sprejet za častnika v bizantinski vojski. Zaljubil se je bil v Ireno, deklo cesarice, ki ga je ogovorila v domačem jeziku. Zgodba se je začela nevarno zapletati tedaj, ko je postal Izok všeč tudi carici Teodori.

Že ime samo pove nekaj pomembnega o naših prednikih - bili so svobodni, toda za svobodo so se morali boriti.

Knjiga, ki me je vsekakor pritegnila. Njene platnice bojda niso kaj preveč privlačne in ko odpreš, bereš prvo stran, se tvoje oči kojci zapičijo v neprivlačen začetek, v mnogih primerih tudi poseben stil pisanja, na pogled zapleten, toda tudi zanimiv. Da, ko se poglabljaš skozi čtivo, opaziš, da te tale poseben način pisanja le bolj poteguje v Finžgarjevo delo. Nikakor nisem bil razočaran, prav obratno - presenečen. Finžgar mi je bil dokaj neznan, in ponavadi si sposojam le take, popularne knjige ali pa tudi številčnejša čtiva tikajoč se fantastike.

Slavko Pregl: Spričevalo

Tokrat sem se namenil h Preglu, piscu mnogih basni in mladinskih pripovedi. Zakaj prav njemu? Naneslo je, da je Knjižnični dan, zgodivši se zgodnjega šolskega leta podarjal berilo oranžnih platnic, z privlačno, zabavno poslikavo. Bilo je to spričevalo, čtivo 170 (sto-sedemdesetih) strani, na A5 formatu, spisano z lahko berljivo pisavo, čigar vsebina je bila takisto impresivna ter nam, mladini primerno natipkana.

Kdo sploh je tale Slavko?

Slavko Pregl, slovenski pisec, rojen leta leta 1945 v Ljubljani je pisatelj mladinske literature, basni, pripovedi, pojavlja pa se tudi kot založnik in urednik. Njegovi teksti so zlasti humoristične narave.
Diplomiral je na ekonomski fakulteti v Ljubljani, zgodivši se leta 1972. Nekaj časa je bil zaposlen pri založbi Mladinska knjiga, kasneje pa tudi postal samostojni založnik.
Od leta 2004 je bil predsednik Bralne značke, letošnjega ( 2008 ) marca pa mu je mandat potekel, prav tako pa je podpresednik Društva slovenskih pisateljev.

Zgodba Spričevalo, spisana pod hitrimi prsti Slavka Pregla, bralce pouči o napakah, ki lahko zaznamujejo naše življenje.
Če v šoli dobiš cvek, te čakajo popravni izpiti. V šoli življenja pa ni popravnih izpitov, samo boleče izkušnje in nepopravljive napake.
Na zabaven način so tukaj povedane resne stvari iz sveta najstnikov in pubertete, v katerih se je znašel prav vsak izmed nas. Ko lažeš staršem, ko kradeš drugim, bolhe ješ… in potem bruhaš. Na nek način, nasvet, da tega ne počni.

OBNOVA

Matej je zaguljen najstnik, ki ga obkrožajo enake težave kot vse v njegovih letih. Osnovna šola se zanj končuje z fantastičnim plesom, valeto. Pa vendar, ocene lezejo za nohte, izgredi se večajo, starša pa sta vse bolj zaskrbljena nad svojim sinčkom.
Drama se začne na valeti, ko se Matej spozna Sinjo, dekle, ki ga je nemudoma prevzelo, tudi v fizičnem smislu, ko sta objeta sedela na stolu pred diskoteko. Medtem ju je opazoval gospod Črnač, Sinjin oče, ki se je zjutraj zbudil vse polomljen.

Matej in Lenart, njegov brat, sta zahajala v precej neprijetno, razgrajaško družbo. Vse je bilo v najlepšem redu dokler sta le jemala ukradeno, toda ko je bilo to treba poplačati so nastopile skrbi… skrbi z razlogom.
Povrhu še je začel kaditi, skupaj s Sinjo, potem pa še dobil težavno nalogo.
Trojica, med njimi Matej, je bila primorana ukrasti kolesa pred neko trgovino. Med početjem tega zloglasnega dejanja, se je mimo zapeljal policijski avto - Mateja so kojci ulovili, povrhu še natolkli, medtem ko sta jo preostalnika odnesla zlepa.
Ko sta očeta in mati, slednja vsa objokana, prišli na policijsko postajo so se dodobra pogovorili in le malo je manjkalo, da še uboj pubertetnik ni bil tepen vnaprej, marveč oba sta bila žalostna, obenem pa skrajno jezna.

Na končnem soočenju družbe, je bil na najslabšem posel in ne Matej, ki je bil po neumnosti pretepen. Družbo je vendarle zapustil in skupaj z družino so šli skupaj na kosilo.

ODLOMEK

“Matej, kdaj boste dobili spričevala?” je vprašal gospod Pirc.
“Čez deset dni. Vse je že zaključeno.”
“In kako si zvozil? Brez cvekov?”
“Ja.”
“Kakšna dvojka?”
“Iz kemije. Kemija je brez zveze, učiteljica nam samo teži. Dovolj mi je tega, ves čas me pitate s to šolo!”
“Počakaja,” ga je ustavil mama. “Zelo slab občutek imam. Kaj pa počnete z Denisom in drugimi?”
“Pijani se valjamo po tleh in se šopamo s heroinom. A zdaj lahko grem?”

Tone Partljič: Slišal sem, kako trava raste

Zdajci prebiram stotero stransko knjižico našega še živečega slovenskega pisuna Partljiča, “Slišal sem kako trava raste”. Naslov je morebiti povzet iz slično klicane zgodbice, ko je Tonetova mati bila rekla: “Nor si, da slišiš kako trava raste”. Kdo je tale pisun, ki je slišal rasti travo in sliši na ime Tone Partljič?

Tone Partljič je slovenski pisatelj, rojen leta 1940 (tisoč devetsto štirideset) v kraju Pesnica.
Tam je obiskoval Osnovno Šolo, medtem ko je nižjo gimnazijo, učiteljišče in pedagoško fakulteto opravil v Mariboru.Želje po pisanju je dobil predvsem svojega 17. (sedemnajstega) leta, ko je še bil na učiteljišču, medtem pa je zelo rad prebiral dela Jurčiča in Cankarja. Kasneje se je tudi poročil, ima hčerko in vnukinjo.
Danes živi kot srečen dedek, še vedno pisoč mladinska dela.

Zgodbe v zbirki:

• Pesnica
• Hotel sem prijeti še luno
• O moji prvi (pol)poroki
• Nevarne politične teme
• “Pogled z domačjega praga” ali dialektika
• Oprostite, tovariš Pacek
• Moj pevski talent in sestrina ljubezen
• Profesor Stopar prihaja
• Dama z Šanghaja
• Francijeve ščuke
• Sosed Harič v omari
• Če mačko smrt pohova
  
• Kadar se mačke ženijo
• Naše hiše
• Ata in čebele
• Sveče za Šempetersko gorco

Kakorkoli, sprva se dolžine kazala prestrašiš, pak so zgodbe kratke in povrhu še zanimive, da jih bereš z lahkoto, takisto užitkom. Obnovil bom eno izmed zgodbic, ki se mi je posebej vtisnila v spomin:

---

HOTEL SEM PRIJETI ŠE LUNO

Stara gospa Pregl, ki je z možem živela nedaleč stran od Toneta, je na stara leta velikokrat izgubila pamet in je tavala sem in tja, nevedoč kje je doma. Otroke je obenem zabavala, obenem pa strašila. Nekoč so otroci, med katerimi je bilo najti tudi Toneta v gospo metali veje, da je zakrvavela, toda tako imenovani krivci so hipoma, prestrašeni pobegnili. Kmalu zatem je umrla.

Partličevi (PartlJič se je pisal le Tone) so odšli v vežo, pokropit gospo in Toneta je bilo bojda strah, da se bo zbudila in mu rekla, češ da ji je on vrgel drvo v glavo. Kakopak, kaj takega se ni zgodilo. Pokropil jo je in molil.

Nekega dne je šel za Preglovo hišo, kjer so imeli mlako, lulat ob tamkajšnjo vrbo. Bilo je že temno in v vodi je nenadoma zagledal belo pojavo, za katero je bržkone mislil, da je gospejina pojava. Stopil je v vodo in se skušal približati obrazu - toda slednji se je le odmikal. Tedaj je prišel njegov oče in ga karal, da je videl le luno, ki sem jo tedaj, svetlečo se, opazil na nebu.

Mama ga je karala, češ “Tako si nor, da bi lahko slišal travo rasti”. Pak je tole resnično poskušal in tedaj mu je mati rekla, kot še velikokrat v življenju: “Bolj si star, bolj si nor”.

---

Moje osebno mnenje o knjigi je precej dobro - dozdajšnje domače branje me ni nikoli navdahnilo, izvzemši lanske “Bratovščine Sinjega Galeba” od istoimenskega, Toneta Seliškarja. Tokrat sem se kar začudil, kajti berilo je zanimivo, preprosto in jedrnato spisano, razdeljeno na več manjših zgodbic za tiste, ki imajo nekoliko manjši, možganski pomnilnik. Seveda, lažje ga je na takoimenovan način, “prešvinglat” (berI: goljufat).

Obnovo spisal, Primož V.

Un rêve de voyage à travers le monde!

Kaj bi naj zgornji stavčič (ali, nevedcem ljubeje - naslov) pomenil? Tudi sam ne bi imel sleherne ideje, kakopak me je rešil vseznani Googlov Prevajalec, izredno priročna stvarca, menda tudi mogočna. Njihova rasistična narava mi ni dovolila, da bi karkoli prevedel iz maternega jezika v tuje zvoke, pa vendar - nadaljujmo.

Bistroumni ali ne, naslov je prevedena različica angleške verzije, “a dream travel over the world”, torej - sanjsko potovanje čez svet. Zakaj sanjsko? Ker še bom pojedel veliko krompirja in ostale nesnage, preden bom prišel kamorkoli izmed spodaj naštetih imen.

Sanjsko potovanje po svetu

1. Dunaj - Meni najljubši, trenutni cilj je sever - da, potovanje navzgor od Ptuja bi me privedlo do prve postojanke, še tako ljubega in zgodovinsko bogatega Dunaja, Mozartovega raja, mesta glasbe in marcipana. Ah, mnjam! Tam imaš na ogled eno izmed najlepših, do sedaj od mojih oči videnih palač - die, das ali der Schönbrunn. Dunajska Palača.
2. Berlin - Če tudi mi le-to ime ne vonja tako dobro, kot prejšnji. Številka njegovih prebivalcev je kar preko, 4.5 milijona in že to je dovolj, da ga prečkam - če že ne zaradi tamkajšnjih trgovskih centrov
3. Pariz - Ime je bilo prav v jeziku, ki ga govorijo v tem mestecu - čeprav onesnaženem kot kitajske četrti ali domovanja lastnikov le-teh, prekrasen Hotel Ritz, najveličastnejši in okusne, obiska vredne restavracije v tem kuharskem “zaselku”. Kolikor vem, iz njega vodi tudi Evropredor, ki te po hitrem postopku prepelje v -
4. London - Moj glavni cilj tega potovanja. Mesto, kjer se preprosto ne naveličaš razgledovanja (v vlogi turista, seveda - če bi tamkaj živel… bi odpisal prav vsako Buckinghamska palačo). Seveda, dežnika ne bi pozabil vzet, saj sem dobro seznanjen z tamkajšnjimi razmerami.

Gospod Hudobec - Song Prefinjenosti

Mar želš’ si temne šape njega,

Mar hočš’ preklet’ besed’ od njih,

Mar vidš’, da njega, tega,

Hudobca, ti glediš!

Prefinil Primož Vidovič

GOSPOD HUDOBEC

SONG PREFINJENOSTI

PROLOG

In doneče je song ječarja, prekletnika iz črnih redu Zmajarjev, bučal po rdečih, gorečih, srepečih poljanah in dvoranah! Mrko je pritaknil svoj žareči meč, svoj blesteči bič njemu, ki bil je kaznovan, med sténami Srvogrla, gradu visokih, vzpenjajočih se stolpov Gospoda, tistega, ki prefinjeno hudobijo ima.

Bodisi on, bodisi njegova neizmerna, goreča hudobija, bosta vlila strah prekletniku, ki ždel na dolgi mizi nožev je polni. In glej, zdaj je en zarezal v njega trup, drug mu strgal tilnik in lase! Kričeči zvoki umirajočega, života željnega, so se s praznimi udarci bičeve ognjevitosti spustili dol po bregu, kamor Gospodova prefinjena hudobija, bila izgubila je svoj čar.

Žilica za žilico, kapljica za kapljico, padale in padale so proti tlom, ko je poslednjič krik prekletnika zavdal smrtonosno nit trpljenja, boljenja. Umrl je, tisti, ki je bil mučen in tisti, ki je bil mučil.

»Ahh, moja prefinjena hudobija, prefinjenih kraljestev, ki dobil sem jo od prefinjenega amuleta prefinjene kraljice! Oh, zakaj le, zakaj bodeš ti ne prefinila men’ moči, dab’ jaz moral vrnit teh’ mučenikov, prefinjenih, odslinjenih?« je odpel Gospod, zdrsel dol stopnic, udrla vrata so se v tla, njegova očesna bela vata, prodrla je na grda, krvava in mrka, siva in črna, tla.

»Oh, le zakaj? Bodita prefinjena, moji prefinjeni dušici, naj vaju moja hudobija prefinjenosti odfini!« in glej, zdaj, ko je song Gospoda zazvenel med že prepletenimi nitmi glasu in glasov, raznovrstnih krhkih, visokih in mogočnih, zdaj, zdaj! Zdaj se je ulila toča isker iz stropa in iz dna, iz stená, prekrila tih’ sobano.

Izginila sta, odfinila sta, odstranila svoj’ duš prekleto! Oh, bodita prefinjena, je bil rekel Gospod.

George R.R. Martin - Igra prestolov

Včeraj sem se zavedel, zakaj Martinov fantazijski ep Igro prestolov postavljajo tik za Tolkienovim Gospodarjem Prstanov ali celo pred njim.

Igra Prestolov (A Game of Thrones) je prva v zbirki Pesem Ledu in Ognja (A Song of Ice and Fire), spisana pod peresom ameriškega pisatelja George Raymond Richard Martina.
Zgodba se dogaja v svetu Sedmih Kraljestev, natančneje v Zimišču in Kraljevem pristanku.

Zima prihaja. Severno od Sedmih kraljestev so zapihali ledeni vetrovi in snežni viharji. Onstran Zidu se zbirajo mračne in nadnaravne sile. V središču spopada je druina Stark, katere člani so nepopustljivi in neusmiljeni kot pokrajina, ki ji vladajo. To je zgodba, ki se razprostira od surovih, ledenih pokrajin do daljnega, poletnega kraljestva, ki mu vladata obilje in razkošje. Zgodba o vitezih in damah, plemičih in pankrtih, plačancih in izobčencih, ljudeh, ki živijo v času mračnih prerokb. Usodo družine Stark ter njihove prijatelje in sovražnike krojijo številne zarote in spletke, tragedije in izdajstva, bitke in obleganja. Vsi si namreč želijo zmagati v tej najbolj smrtonosni igri vseh iger - Igri Prestolov.

Po mojem mnenju izvrstno branje. Martin ni usmiljen z liki in ne priporočam, da si izberete favorita - ne vesta v katerem trenutku bo umrl. Medtem ko čez Sedma Kraljestva vlada državljanska vojna, na njih iz severa preži ledena nevarnost.

Knjiga obsega preko sedemsto (700) strani. Stil pisanja je zanimiv, napet. Občasni predeli niso primerni za otroke (vključno z menoj), a se jih da kajpada preskočiti. Zgodba se zaradi tega ne bo spremenila.

Priporočam vsem vročim bralcem epske fantazije.